Da umremo zadostuje malo, tudi nič,
na koncu bolniškega hodnika
umiramo zaradi nečesa, zavoljo bolezni
za katero niti ne vemo kakšna je
umiramo ker se nam ne ljubi
več ostati tukaj
in poslušati laži, stiskati roke brez topline
umremo na cesti, v tovarni
kjer si služimo kruh garamo za dom,
za nebo ki nam ga je ljubezen razprostrla
ali ker bi radi bili
boljši, po eni strani
s hudo prizadevno družino
umiramo daleč, sami
zapuščeni, morda celo
v zaustavljenem avtomobilu
skritem v topolovem gozdu
dvajset let stari ali triintrideset
ali tudi le zato, ker globoko v sebi
smo začutili žebelj ki nas skeli
in se dotaknili vse gnusobe
ki jo zmore svet
umiramo da povemo, na listku
ja, prav zares, sem zelo ljubil življenje
ali ker menimo da smo živeli
še preveč za prazen nič
in žalujemo za spoštovanjem
bijoč s pestmi po zidu
in celo na petek, kot Gospod
in vpijemo, kaj pa drugega sploh hočeš
ko pa smo prišli že tako daleč,
požvižgamo se na tako življenje,
še mar nam ni zanj, spokojno umremo
v postelji dedov,
sredi morja, v modrini
potem ko smo zvedeli da smo dobili vse na posodo
umremo razjarjeni ker nismo vsega, tisoč reči,
še postorili in zdaj, glej, res ni pravi trenutek
kakšen starček umre skoraj zadovoljno
zdi se kot odrešen
umiramo spomladi, pozimi, poleti
brž ko gremo v pokoj,
po življenju le delu predani
in potem umremo,
umremo, umremo*
* Verzi v kurzivu so iz pesmi Amedea Giacominija Blues dai dîs di da la
setemane oben blues di cemut ch’a si mour. Amedeo Giacomini,
Antologia privata. Collana Le nuvole, MobyDick, Faenza 1997.
Prevod: Jolka Milič
Si mûr par pôc, ancje par un nie,
insomp dal curidôr di un ospedâl
si mûr di alc, di un mâl ch’a no si sa
ce mâl che al è
si mûr parçè ch’a no si à
plui voIe di restâ chì
a sintî bausiis, strenzi mans cence calôr,
si mûr par strade, in fabriche
cirint il pan, la cjase, un cîl slargjât
da l’amôr
o parvie ch’a si voleve
jessi miôr, di un altre bande
cuntune famee ch’a tignût dûr
si mûr lontans, lassâts
bessôi, magari drenti une machine ferme
platade ‘tun bosc di pôi
a vincj agns opur a trentetrê
o ancje dome parçè
che si sìntisi un claut tal profont
tocjant dut il schifo
ch’al’è tal mont
si mûr par disi, cuntun biliet,
ah jo si, la vite le amavi tant
o crodint di vê vivût
masse di bant
vaint rispiet, pestant i puins
tal mûr
magari il vinars, tant che il Signôr
zigant che tant, ce vustu, a chest pont achì
sastu a mi ce ch’a mi freie
di vivi cussì
si mûr trancuii, tal jet dai vons
in mieç dal mâr, tal celest
dopo vê savût ch’a vin vût dut
d’imprest
si mûr incazâts ch’and’ere ancjemò
robis di fâ, a miârs
e cumò, cjale, a no l’è propit il moment
cualchit vecjo al mûr scuasit content
al pâr liberât
si mûr di vierte, d’unvier, d’istât
pene lâts in pension
dopo une vite di lavôr
e po a si mour
si mour, si mour
