Onstran groba je bil Kristus nekaj drugega, veseljak, da mu ni bilo para. Uživač,
dandy, ki ga svet še ni videl. Bil je to, kar je hotel biti na tem svetu, a si tega ni mogel
dovoliti. Na onem svetu je živel besno življenje. Vsak dan je prišel iz nebes na javno
tržnico in se pomešal med ljudi, malo popil, kramljal z branjevkami, se pozanimal o
dnevnih cenah, po koliko je jajce, paradižnik, paprika.
Celo polje bom posejal samo s pšenico, je rekel.
Zvečer pa pridem na žetev.
Kakšne žure smo imeli s Kristusom! Kakšne žure!
Zadovoljno se je smejal svojim besedam; mi pa; oh, kako smo jedli njegovo meso
in pili njegovo kri. In kako smo bili potem veseli, nič na svetu
te ne more bolj razveseliti od takšnega kosila.
On je potrpežljivo in ironično gledal našo sestradanost
in načrtoval odprtje restavracije, nekakšne kantine, ki se bo imenovala
“Pri človeškem mesu za jedačo” ali “Pri človeški krvi za pijačo”.
Ko se bo krčma odprla, je rekel, si bo izpulil kos bedra in ga bo dal
v kuhinjo, da ne bodo kuharji brez dela, da bodo imeli kaj kuhati.
Da bodo primorani skuhati tudi juho in rezance z mesom, pizzo, ražnjiče,
tisoč jedi bodo morali skuhati iz njega, kot iz Knorrove kocke, čorbo in golaže,
da bo vsega v izobilju.
In če bodo delikatese in mesnice imele težave z oskrbo, bo on
sam stopil do obupanih klavcev
in bo iz svojega vampa naredil tisoč čorb iz vampov s česnom, feferoni in smetano
in tisoč porcij golaža iz vampov,
takšnega, kot doma dela samo še mati.
Da si bomo potešili žejo,
bomo odprli sod njegove aorte
in si natočili kozarce
ali
pa bomo usta naslonili prav na njegove žile,
dokler se ne bomo nasitili.
Ker, še enkrat ponavljam:
ve se, da tudi človek
za svate najprej na mizo postavi najboljše vino
na poroki, ki ji ne bo konca.
iz romunščine prevedel Aleš Mustar
Dincolo de mormant, Christos a fost altceva, un conviv fara pereche. Un berbant, un
dandy cum nu se mai pomenea. A fost ceea ce i-ar fi placut sa fie in lumea aceasta si
n-a putut sa-si permita. Pe lumea aialalta si-a trait el viata cel mai mult, cu furie.
In fiecare zi cobora el in piata publica si se-amesteca-n lume, beia un toi si taifasuia
cu precupetele, se interesa care mai e pretul la mercuriale, cat mai e oul, rosia,
ardeiul.
Un camp intreg am sa pun numai cu grau, zicea el.
Si-am sa ies pe seara la treierat.
Ce chefuri am mai tras noi cu Christos ! Ce chefuri !
Radea cu pofta de vorba lui; si noi ce mai mancam din carnea lui
si ce mai beiam din sangele lui. Iar apoi veseli mai eram, ca nimic pe lume
nu te-nveseleste mai mult ca un asemenea pranz.
El privea cu ingaduinta si ironie la flamanzeala noastra
si avea de gand sa deschida un restaurant, ca o cantina, care sa se cheme
“ La carne de om de mancat” sau “ La sangele omenesc de baut”.
Cand o sa inaugureze carciuma, zicea el, o sa-si rupa o ciosvarta din pulpa si o s-o
dea la bucatarie, ca sa nu stea buucatarii degeaba si s-aiba ce gati.
Si sa se sileasca sa faca si supa si taitei cu carne, si pizza si frigarui, o mie de feluri sa
se gateasca dintr-insa, ca din cubul knorr,
sa iasa de-o ciorbita si de-o tocanita.
Mai apoi, dac-or sa ramana mezelarii si macelarii in pana de-aprovizionare,el insusi
se va duce la casapii disperati
si va face din prapurul sau o mie de ciorbe de burta, cu usturoi si ardei si smantanica
si-o mie de portii de tuslama,
ca la mama acasa.
Iar ca sa ne ostoim setea,
la butoiul aortei sale cep vom da
si-n pahare turna-vom
ori
drept la venele sale gura punea-vom,
pana ne-om satura.
Pentru ca, iarasi ma intorc si spun:
stiut este, tot omu’
pune mai intai pe masa vinul cel bun,
din care toata nunta fara sfarsit se va-nfrupta.
