Mile Stojić

Če bi se še enkrat rodil

in bi lahko izbiral, ne bi izbral

tega jezika, niti tega poklica.

Niti tega znamenja vere, niti te vere

brez upanja. Ne bi sprejel

da me morilci učijo pravice.

Ne bi izbral tega časa

niti te dežele v kateri

ni tolažbe. Niti teh bratov ki so me

prodali. Niti tega naroda ki

svoje sinove nosi k zlatemu

teletu. Zavrgel bi svoje

ime. Ponovno pa bi izbral

tebe, katere se vsakega dne

tisočkrat dotaknem

s pogledom vdanosti in sijaja.

Prevedel Jurij Hudolin

V Penzingu poleg Dunaja zakorakam v grško restavracijo Thesaloniki

Lastnik je bil sarajevski Srb, in ko sem se razkril, ni

zmanjkalo prigrizka

Hiša je častila z domačo slivovko in travniškim sirom

Ostalo se je globoko v noč, vse dokler naključni gostje niso

sestavili miz

In zvoka sirtakija ni zamenjala sevdalinka iz s tobakom

uničenih grl

zeleno listje goro okrašuje

To me je spomnilo na podoben večer v Grinsheimu poleg

Münchna

Pred dvema tremi leti, ko sem bil naključen gost v pizzeriji

Casa Leone, katere lastnik je bil posavski Hrvat. Osebje restavracije

je bilo, prav tako, sestavljeno iz Hrvatov, bosanskih beguncev

le kuhar je bil Italijan, ki je bil priročen za lažno legitimiranje

mediteranskih specialitet. Pozno ponoči

je lastnikova žena ugasnila Modugna in prižgala

Omer bega, izvijajoč svoje telo v ritmu trebušnega plesa

V tistem času, a tudi danes, traja v Bosni bellum omnium

in omnes

s koncentracijskimi taborišči in masovnimi deportacijami.

Vojna natakarjev proti natakarjem, sem pomislil

Teh ubogih prašičev ki bodo na veke vekov nosili svoj križ

Nesmiselno umirajoč za to odvečno državo

Ki jo je treba za vedno zapustiti, da bi v evropskih

vukojebinah odpirali

»grške« in »italijanske« restavracije in v njih v poznih nočnih

urah peli

svoje orientalsko otožne napeve

Prevedel Jurij Hudolin

Dekleta moje mladosti, nausikaje

Dekleta moje mladosti, dijane, danaje, lolite

Imajo jih komaj štirideset, a so že sivih las, nagubanih

čel, nagrbančenih rok

te »ladylike za šivalnimi stroji«

Mnoge med njimi so postale grobe, pozabile so na ljubezen

kakor se pozabi tuj jezik

Dekleta moje mladosti, rute in sulamke

Dekleta moje mladosti, primorske vile

imajo velike in prazne oči

Vse svoje solze so že izjokale

A bile so kakor rojene za nezvestobo, sestre estere in judite

Vse svoje prevare so že zapravile

v zakloniščih, v kleteh, v vrstah za kruh

vse svoje grešne misli so darovale mrličem

Včasih se mi v mimohodu nasmehnejo

vendar bolj skrbno, kakor mama nerazumljenemu otroku

Ko jim, mimogrede, ob kavi, omenim zamujene priložnosti

rečejo: ti si odšel in tebi je do tega. Ti ne veš, kako je,

ko ti postane za vse vseeno

Ko zima rojeva svojega otroka

Njihove težke lase včasih gnetem v sanjah

Njihovih ponosnih zadnjic se dotikam s šuštenjem svile

Njihove majhne prsi nežno prekrivam z dlanmi

in si mislim: o bog, čez deset let bodo že vse mrtve

Hitro bodo pomrle te boginje moje mladosti,

zlomljene z vojno, lakoto in solzami

te penelope brez snubcev, nevestice zamrlega nasmeha

Ti davni nedostopni in skrivnostni izviri užitka

te antigone, ki prizivajo praznino, praznino brez upanja

praznino brez odmeva

Prevedel Jurij Hudolin

Mallarmé je imel prav ko je opozarjal:

Nikoli ne posvečaj pesmi znancem, politikom,

prijateljem, ženskam

Doživel boš ravnodušnost

mogoče pa tudi posmeh

Hvalili se bodo da so ti posojali denar

da so te tri mesece vzdrževali

da so te vozili na kliniko za venerične bolezni

da so te potegnili iz bede

Poleg tega, ko se znajdejo v pesmi

bi jo takoj preurejali, popravljali

Niso jim všeč aliteracije, medejo jih asonance

In: »Baudelaire bi to tako, Carver pa tako«

kakor da so posesali vse znanje iz teorije in poetike

Ti jih gledaš in razumeš: Ti ljudje ne vedo da je

hudič prišel po svoje in da bomo že jutri vsi mrtvi,

Oni se obnašajo kakor da so moji verzi najbolj pomembna

                                                               stvar na svetu

in kakor da bi jim bila moja pesem očetnjava

Ženske bi v istem hipu nekaj čistile, razstavljale

okna tvoje pesmi so zamegljena, zidovi umazani

Metrika uboga in atmosfera mračna.

Ko ti v besede loviš odbleske temnih kristalov

bi one najraje sredi pesmi kristalni lestenec

One so od vekomaj, pravijo, sanjale zračnejšo pesem,

z vsaj petimi sobami in balkonom

Zato poslušaj Mallarméja in ne posvečaj pesmi ljudem

Če jih enkrat spustiš v verz

jih iz njega nikoli več ne boš izgnal

Prevedel Jurij Hudolin

Jezus moj

zaščiti nas pred tistimi ki te ščitijo

brani nas pred tistimi ki te branijo

ki te branijo pred mladeniči ki v obupu psujejo tvoje ime

mladeniči ki so podobni tebi

kajti njihove besede zvonijo z rožljanjem zlatnikov

ko licitirajo s tvojim trpljenjem, ko te objokujejo

govorijo ubogi naš gospod, umrl je mučeniške smrti

kakor da bi bil ti nekdo vreden objokovanja

toda mogoče si se ti te smrti veselil

ker si hotel čim prej oditi iz sveta kjer oni krojijo pravico

V vsakem primeru ti nisi umrl da bi te oni objokovali

tvoja razsekana ustnica še danes

zavrača kis iz kupe njihove milosti

zaščiti nas pred tistimi ki nažrti rigajo

ko te branijo pred lačnimi, pred prezrtimi

oropanimi novih proleterjev in beračev

katerih hčere se na kolovozu prodajajo za deset mark

katerih mladi sinovi si od bolečine režejo vene

ker imajo ukradeno prihodnost

Zaščiti nas pred roparji trpljenja naroda

pred utajevalci davkov

pred pedofili in krivoverci

pred novinarskimi mrhovinarji

ki iz tvojega preluknjanega drobovja

in trnove krone delajo udarne novice

pred organizatorji izborov lepotic

pred duhovniki bordelov

ki v tvojem imenu zamolčujejo

jezo ljudi ki trpijo

Mogoče je bila tvoja smrt zate odrešitev

in ne samo za nas

ker si hotel čim prej oditi iz te doline solz

iz te doline v kateri že stoletja vlada zakon močnejšega

zakon noža

iz te dežele ki je nihče ne mara

in katere krvave cunje njeni sinovi

prodajajo za drobir

želel si se srečati z obrazom očeta

ki te je prodal razbojnikom

odšel si ker nisi hotel takega sveta

Jezus moj

vem da bolj verjameš grdim besedam tistih ki se

krvavo potijo kot laskanju licemerjev

da imaš bolj rad muslimane uboge bosne

kakor katolike bogatega rima

Veliko bolj mladeniče in dekleta ki so te iskali v svojem obupu

kakor krvnike ki so ti postavljali zlate oltarje

bil si sovražnik duhovnikov in farizejev

in brat beračev in pijancev

veselil si se življenja

iz vode delal vino

da bi se opevala veselica rojevanja

in ne ples smrti

Rekel si »kdor med vami je brez greha naj prvi vrže kamen«

Amen.

Prevedel Jurij Hudolin

O čem so govorile naše pesmi. Odhajanja in vrnitve

potem ljubezenski vzdihi ogrnjeni v že znane refrene

ki trajajo tako dolgo kakor krči v spodnjem delu trebuha.

Ljubica, ali si bila vsaj za hip srečna? Srce je pelo

s piskajočim glasom melodijo iz predmestja, melodijo dežja

ki se je skrivala pod svojo svileno ruto, melodijo

zavrženega

ki je razmišljal o smrti

Ali zazrta v gube mojega obraza na postelji

razmišljaš kako bom videti na mrtvaškem odru, obkrožen

s svečami

Če prvi odidem

Ali razmišljam, če prva odideš, kako bo videti na odru,

obkrožen s svečami

tvoj obraz

Prevedel Jurij Hudolin