Miša Pasujević

Iz bolniške kuhinje razsute
kosti za pse.
Skrite sence;
hrepenenje po neznosno umazanem velemestu,
po neznanem.
(Počasi se vlak priključuje periferni četrti.)
V nekem trenutku
mraz v zadimljenih sobah.
Poti – iz ogljenih svinčnikov – v gubah dlani.
Sanjarim, utrujen od sanj.
... imeti v žepu prazno pismo,
in ko v nemi dobi noči stopiš
pred ogledalo in rečeš: ‘’nekoč’’;
in ko vsa modrost najljubših knjig s polic,
zaželena neznanka na postelji, v sanjah,
ne utišajo samote,
pisati o popokanih, ozkih ulicah ...
Morda se, edino tako, spomniti porekla ...
Nekdo je že v sobi.
Sumničavo oblizuje ustnice kot poštno znamko,
opazujoč risbe brezživljenjskih peronov,
ki so končani,
ker nimava o čem govoriti
bodo potniki-duhovi spregovorili.

Iz srbščine prevedla Dijana Matković.

Zgodnje popoldne, prebujanje ...
Po prvi noči v podnajemniški garsonjeri.
Vetrič se kot lisica tihotapi
skozi napol spuščene rolete,
odpira stare časopise
na mizi.
Iz osmrtnic se pojavi neki človek
in se predstavi z ženskim imenom.
Pravi, minil ga je zobobol
in zdaj se je vrnil. Toda ne prepoznava kam.
Prepričan je, da ima dvoletno hčer,
ki je z nohti stiskala njegove ušesne školjke,
kadar jo je dajal spat.
Pogosto ga je to praskanje pred njo odpeljalo v sen
v katerem so mu netopirji
grizljali ušesa in s krili mršili lase …
Da, pil je, pravi.
In sedaj, spomnil se je ... Vse je minilo …
Tisto ime je pravzaprav ime njegove hčerke.
Bil je vdovec …
Ni jedel ne pil na porokah in sedminah …
Kadil je, samo …
Kot deček, in mladenič, si je pogosto
zamišljal, da je mladoporočenec
ali pokojnik.
Zloslutnost naglice!
Buljil je v noge prisotnih žensk ...
Nikoli se ni prekrižal …

Puščal je, da mu glava pade na prsi
od zagrenjenosti,
in noge, v črnih hulahop nogavicah,
kot vijugasti lemurji, so se motale
ločeno od sreče in žalosti ...
In to je njegovo celo življenje ...
S parketa pobere dva dolga, kodrasta
lasa, in sedaj, že precej odsotno, pravi,
se mu strašno mudi k svoji
ženi in hčerki ...

Iz srbščine prevedla Dijana Matković.

Hodim po pasažah starih zgradb,
ki me zaslanjajo pred mimoidočimi.
Težko dihanje nekoga je melodija.
In ritem namočenih čevljev.
Privit ob žaluzije sivi maček prisluškuje,
meri s steklenimi očmi.
Satan se včasih preobraža
v ljudi, v živali;
skače na kante, prevrača pokrove
in se uliva v reže med zidovi –
v prehod, preozek za sledenje …

Iz srbščine prevedla Dijana Matković.

Sen,
kot bi se oddaljil
s pridušenim klopotom vetrnic ...
Ni jih bilo – samo sivka, sence –
toda priletele so, pred vetrom, sprožile so norost
pričakovano šele s sesedanjem slapu
za prevalom ...
Zvonovi na ovnih povlečejo katedralo
v dolino, človeka sivih obrvi,
– smerokaz tujih misli ...
A sanjal sem ...
Lastni duh, ki me je nekoč
zapustil kot ličinko,
se je znova zabubil ...
Pepel pepelu …
Veter odnaša vonj sivke.
Na nogavicah madeži bencina;
skozi izparevanja barv mavrice
vizija golih vrhov ...
Odmev zganjenih kril
povezuje doline
Za prevalom se bo, naposled
tudi telo prebilo
na rob sveta ...

Iz srbščine prevedla Dijana Matković.