Nikolay Kononov

Boeing, ki je izdihnil: “O Alah!”
Z dimom kot pinije v oblakih,
ali krhlike v turbanih,
noči, ki dviga tančico
zvezd – no, tega mi je žal.
Ne prismoda, ki je odvrgla kolo,
ne nesmisel govejih kock,
ampak z mrakom onesnažen gozd,
košček lune, ki cik-cak
razreže valove las.
Amsterdamska nočna straža,
ki je držala ritem moji sramoti,
na poti v grozljiv horizont
razvneti zbor Aonid
v spremstvu nesmiselnega pogovora.
Razpoka vode,
kjer so se ohranile sledi ustnic.
Raje mi oko poliži
z zamiranjem golote,
množenjem črt sramu,
ki ne grejo v kuverto,
ne v košček ozke pisave
niti v glino, solze in ostalo mivko ...

iz ruščine prevedla Saša Zupančič

Baba v katerikoli pozi smrči
Zato, ker jo sen debeli.
Na boku tlačijo jo more, na hrbtu se ji blede,
Ko leži na trebuhu, črvi goltajo luč.
Čez anus do nosnice ostra veriga
S prstanom je vdeta – ahati, ohati, sopeti.
Prdeti, kruliti, hrkati, spregati
Vse glagole, podžigati lasišče.
Briti tisoče vrst jeklene poti.
Ptice ne znajo več peti čiv či-vi.
Kako te je tepel mož, mlad frontnik.
Oh, niti v okopih se ni navadil na kaj takega.
Tudi za pretepače ni boljšega od nogometa!
S kakim zvenom iz grla
prikotali se petica, petnajstica, moneta.

iz ruščine prevedla Saša Zupančič

Ne – ne,
Da – da
Pije luč
Voda
Pljusknila je
Vame
Struno
Ognja.
A ni v ta
Kraj
Tod
Gledal,
A ti,
Sin njiv
Mostove si
Požgal.

iz ruščine prevedla Saša Zupančič

Vreme ima s Slavikom težek intervju.
“Fej,” pravi on, nimam se časa zajebavat s tabo. Pijem,
Z zlatkastim mazilom mažem decembrske preležanine,
Po pravici povedano, se mi iz nosa vali dim.
Ne, povej, koliko tatarskih let je v tebi,
Metulj vije kokon, nateguje samostrel.
Ledka je hodil po Nevi, tam, kjer tebi uspelo ni –
Ubogi kokain je snežil, razvajal in zapiral oči.
Domače besede zmajujejo z glavo – bla, bla.
Januar ne bo zajebal, on je že tako naš mož!
Se zvija kot kača v zadohli rumenini
Navznoter, navznoter se obrača kot nogavica,
Obrača, kar je že zunaj ...

iz ruščine prevedla Saša Zupančič

Vreme ima s Slavikom težek intervju.
“Fej,” pravi on, nimam se časa zajebavat s tabo. Pijem,
Z zlatkastim mazilom mažem decembrske preležanine,
Po pravici povedano, se mi iz nosa vali dim.
Ne, povej, koliko tatarskih let je v tebi,
Metulj vije kokon, nateguje samostrel.
Ledka je hodil po Nevi, tam, kjer tebi uspelo ni –
Ubogi kokain je snežil, razvajal in zapiral oči.
Domače besede zmajujejo z glavo – bla, bla.
Januar ne bo zajebal, on je že tako naš mož!
Se zvija kot kača v zadohli rumenini
Navznoter, navznoter se obrača kot nogavica,
Obrača, kar je že zunaj ...