Oleksander Irvanec

Na dvorišču je dva tisoč, oprostite, deveto,

in drugega, oprostite, nimaš kje vzeti.

Leto je šlo za letom in se na tesno sprešalo,

ne ravno hitro, pa tudi ne počasi.

Dokler ni vprašanje na nebu obviselo:

Kakšne številke so to?

Kateri datum?

Pene šampanjca nam je bilo premalo,

mladost je kipela in trgala skorjo.

Plešasti so že in sivi vsi tvoji fantje.

Pa tudi tebi že mineva devetinštirideseto.

Tvoja dekleta že ujčkajo vnuke.

Tvoja kupa nesreče pa še ni načeta.

Samo malce je odpita − boli, ko požiraš.

In tebi že mineva devetinštirideseto.

Stopaš po veselem in svetlem svetu,

posutem s sivo nesrečo, sramom in smetmi.

Tamle na hribu nekdo visi na križu.

Tebi pa že mineva devetinštirideseto.

Ta številka osuplja, čeprav ne tišči.

K hribu te vrsta od zadaj potiska.

Diha ti v hrbet in stopa na pete.

Tebi pa že mineva devetinštirideseto.

Kričiš na vrsto, ne prenašaš pritiska,

a že se zlomiš in jim vsem pritegneš:

»Vlačil bom voz, drpalil, potiskal!

V vrsti nisem prvi, pa tudi ne peti.«

Podla je ta malodušnost, podla in sramotna.

Od nekod se sliši glas, spod zemlje ali z neba.

»Na hribu je veliko prostora za križe

in tudi za tvojega se bo našlo mesto …«

2009

Prevedel Borut Kraševec

Od Dona do Sjana

ležiš obsijana.

Od Tigrisa in Evfrata pa vse do Osla in Baranovičev.

Sonce je že nizko,

večer je že blizu.

In jaz ti, mati, po sinovsko bom rekel: »Lahko noč ...«

Preden svoje oči kot vrata do jutri zapreš,

se spomniva vseh,

ki to noč ne spijo, z razlogom ali brez:

tvoji kozmonavti

na postaji »Trizob« še naprej letijo po orbiti,

tvoji ravnalci kosti

še naprej stiskajo čeljusti, kolena in potolčene lakti,

tvoji pedri

še naprej sprejemajo (ali ne sprejemajo) zakone

z dolgimi prsti in suhimi grli,

tvoji milijonarji

enako preštevajo enako pridobljene milijone,

tvoji častniki

se učijo jezika in postavljajo v vrste še ne pripravljene za prehod čez Desno bataljone.    

Tvoje Roksolane

se pod »Bristoli«

poročajo po petkrat na noč.

Grenka in prečista, sveta in sovražna,

lahko noč, domovina, lahko noč, domovina, lahko noč …

Vse drugo je zaspalo.

V tvojih gozdovih objete spijo male zveri.

Spat sta legla osel in oven, in tiger kot z bratom, z mačkom evfrátom.

Na vodah tvojih morij spijo ladje:

ledolomilci, tartane, vlačilke, kitolovke, topnjače, jadrnice, čolni,

katamarani, rušilci, letalonosilke, križarke, trajekti, trimarani, kajaki,

kanuji, galeje, motorni čolni, galeoni, jahte, barke, barkače, tovornjače, tankerji,

minonosci, kliperji −

                                               ločeno od njih pa karavele in gondole.

Spijo ljudje v hišah in celo pesniki −

tisti tvoji johni donni, don juani, baraboni −,

oni spijo v nekakšnih alkovah, in kot v okovih −

v objemih svojih margarit, božjastnih in hlastnih.

Pesnike boš jutri odela v razkošne obleke in uokvirila v okvirje,

brž ko zarana vstaneš ter s teh oblek spereš smrkelj in kri.

Zato lahko noč, domovina, lahko noč …

Že plovem stran, toda čutim, kako nekje, v njunih rodnih mestih,

toneta v sen dva moja boguenaka pobratima.

In že legamo, na stran odlagamo boleča svoja 3 (tri) peresa

in že tonemo v sen in ti ne utegnemo

                                                           še zadnjič zaželeti lahko ...

                                   Noč

1992

Prevedel Borut Kraševec

Vendarle je po božje

življenje z nami ravnalo:

vsakemu, vsakemu, vsakemu

vsakemu nekaj je dalo.

Vsakemu neznamenitemu

slave bokal limonadni,

vsakemu Martinu Edenu

lastno lino na ladji.

Vsaki nezvani nesreči

svobodo nasproti postavi

in krokarja na nebu

vsaki neprazni glavi.

Vsaki uradniški miški

sanje o vnebovzetju.

Vsaki veliki ljubezni −

svatbo s cvetjem in petjem.

Vsakemu, vsakemu, vsakemu

vsakemu nekaj je dalo.

Pa meni, pa meni, pa meni?

Kaj mi je zapisalo?

 Prevedel Borut Kraševec

Prvi nepričakovan prosti verz

»The shadow of your smile«

V podzemnem prehodu.

V tej vrsti iz petih ljudi

za kavo stojim sam.   

Dva spredaj, dva zadaj −

dvakrat po deci in dve rakovi palčki.

Svet je osupljivo simetričen.

Ne stoji na treh kitih,

ampak na štirih rakovih palčkah.

Na žalost ne poznam njihovega okusa −

ne spodjedam temeljev stvarstva.

december 1999

Drugi nepričakovan prosti verz

             »Saj ste vendar ljudje, ne pa psi«

T. G. Ševčenko

Če bi imeli pravno družbo,

bi prvi vložil tožbo:

»Oleksander Irvanec versus država, človeštvo, ves svet«,

zaradi oči breje kuzle, ki je vdano guznila

pred prodajalko v mesni vrsti.

Ne zaradi njenih oguljenih bokov,

ne zaradi njenih povešenih seskov −

samo zaradi oči, s katerimi sem se za hipec srečal s pogledom.

Zahteval bi grozljivo smrt

za vse krive in že zgolj vpletene.

Opazovanje takega trpljenja

duše ne brusi, ampak jo rani.

Na žalost dvomim,

da bom lahko vložil to tožbo,

kvečjemu kot protitožbo

v razpravi o svoji lastni zadevi

na Sodnem dnevu.

Upam, da bo izjavo

sprejel in je ne bo zavrnil

Vsemogočni

Gospod

Dog.

Prevedel Borut Kraševec

to je žganje iz pese − ne pesa

to je že koral ne pa jazz

slišite takšno tiho šumenje −

to se čas osipava

kot listje z drevesa

omet s sten

dlake z mačkov in psov

glej uresničil si vse kar si hotel

le da ne tako kot si hotel

čeprav kot se zdi nisi popoln bedak

in prijatelji niso bedaki

se vse kar se je zgodilo ni zgodilo tako

ampak čisto nasprotno

zjutraj te ženske zmeraj spomnijo

kaj jim je ponoči našepetala

tvoja hitra hoja

tvoj grenki kruh

tvoj konj je obrabil kopita

stotič vzeti predujem od usode

tisočič izgubiti priložnost

kot da v vodni uri v vsakem od nas

pre

sipa se

čas

Prevedel Borut Kraševec

In stisnilo se je srce.

In prvič se je zatresla roka.

In on ga je, namesto da bi ga ubil,

                                   zgolj smrtno ranil.

»Pokončaj ga, da se ne bo mučil,« je svetoval brat gladiator.

»Pokončaj ga, da se ne bo mučil. Taka je njegova bridka usoda.«

Pokončaj, da se ne bo mučil. Sebe v sebi ubij.

Prereži tisto struno, ki je ne moreš utišati.

In ogenjček ljubezni na samem dnu duše

pokončaj, da se ne bo mučil.

Potem pa se dvigni na še višjo raven.

Najdi v sebi pogum

pogasiti v sebi svoj pogum.

Samega sebe

                        v pokončevanju samega sebe

pokončaj, da se ne bi mučil,

                                   pokončaj, da se ne bi mučil.

 Prevedel Borut Kraševec

Jutri pa bo spet preprosto dan.

Navaden dan, z imenom »zadnji«

na tem svetu, tudi zadnjem, kjer smo

skupaj − v eni čredi, kot v konjušnici.

Kjer je vse zadnjič, a nihče o tem

ne govori in nihče tudi ne ve,

zato ničesar ne dela

in z mimoidočih ne jemlje mer

za tisto, tudi zadnje, oblačilo.

In tako bomo očitno nagi odšli v kolonah    

po tisti poti, ki vodi v nebo − na slepo

in le s palmovimi vejicami v dlaneh.

1992

Prevedel Borut Kraševec

Danes je večer in ona je z njimi.

Danes je veter in spet sem sam.

To je moj križ. Snemite ga z mene.

To je moj križ. Snemite me z njega.

To je moj križ. Že dolgo ga nosim.

Srečal sem jo in ga vrgel pod noge.

»To so,« pravim, »moja polena.

Zakuri mi ogenj iz njega.«

Rekla je: Imam freske.

Imam cerkve, na njih so konice.

Rad bi imel majhen zlat križec.

Okrog vratu, ne pa na hrbtu.

Prišli so in rekli: »Poslovi se.«

Centurioni so obstali kot uliti.

Vzemite majhno zlato srečo.

Pustite veliko kamnito gorje.

Nošenje križa je menda dogma,

novi čas me bo odpihnil in zmlel.

To je moj križ. Že dolgo ga nosim.

Snemite me. Snemite ga z mene.

Prevedel Borut Kraševec

Planet se je s snegom zastrupil ...

Na tla je padel zmrznjen ptič.

Nekje daleč pa Ukrajina

zgoreva v modrem snegu.

Rečica lomi beli breg,

ob prepadu bregov

stoji samoten Pieter Bruegel

v nemem obupu snega.

Paleta je okrogla kot tnalo,

na bledem platnu

je pobroneli obris ptiča,

ki je neslišno padel v sneg.

Prevedel Borut Kraševec

Sem star jaz ali smo stari vsi?

(Koliko korakov smo naredili po zemeljskem površju!)

In tako lepo je pomolčati v dvoje za mizo,

dokler si še z mano,

dokler si še z mano.

Morem in hočem še marsikaj,

samo kamen v prsih boli in skeli,

a ga ne morem izvleči izpod obleke,

dokler si še z mano,

dokler si še z mano ...

Dokler sva še sama, dokler sva dva,

ne hiti, ne povej mi žalostne novice.

Raje molče posêdi in ne izmikaj pogleda,

dokler si še z mano.

Dokler si še z mano!

Nekoč bo treba leči v to zemljo,

da bi skoznjo zrasel kot ozimina

in v kateri boš leta ležala

z nekom drugim.

A hkrati tudi z mano ...

Prevedel Borut Kraševec