Ti, božja beseda, ki si se izlila v duha vsemirja kakor človek,
sejalec zemlje; ti, nebeški sejalec onkraj časa,
ti, Gospod, si zasejal življenje v zvezdah,
ki vekomaj žanjejo sad modrosti
in sipljejo luč na naša mrka lica;
in tvoje kraljestvo, Gospod naš, naš Vrtnar,
so neizmerni nebeški vrtovi,
odkoder se iz prihajajočega časa spuščas skoz vrata vsemirja,
bivajoč v sedanjosti, zroč se v minulosti,
ko se zrcališ v vsakem človeku.
Vesolje je tvoj gral,
ki ga polniš s poročnim vinom.
To vino je zorelo v tvojih žilah
in napolnilo časo.
O, Gospod Življenja! Mi, nezreli, molimo za evharistijo,
da bomo lahko s solzami obžalovanja
omočili jalova tja neizrekljive podlosti.
Dovoli nam, Gospod naš, da sami preorjemo krvavo zemeljsko ledino
in za tabo zasadimo trto,
ki naj nas oplemeniti, tako da bi ti ob trgatvi
mogel puniditi svoje srce - vinsko prešo -
da boš s svojimi nogami zmečkal grozdne jagode,
in namesto krvi se bo njih sok razlil v živi tok.
Prevod: iz angleščine prevedla Tina Potrato