Mojemu bratu Amadeu v spomin
Zidovi doma so bili priče
popoldnevom, ko si klesal svoje otroštvo
in si polnil oči z barvami,
ki bi, neizbrisljive, morale obarvati tvojo usodo.
Ni ti bilo treba na pot,
ki nam jo vsiljuje nemir, tvoj pogled
je dosegal vse razdalje, znotraj,
med zidovi, se je spočenjal svet,
tam smo videli, kako skrbiš za čas,
spravljen v stekleni posodi,
v frfotajočih krilih metulja.
Bila sva gostitelja vseh možnosti,
rokodelca svojih spominov,
zarisala sva pas krvi,
da bi zaščitila nedolžnost:
kapljice vode na gugalnici sredi poletja.
Ubežnika reda sva neke noči
odnesla svojih deset let spat
k potokom, zleknjena
v trebuhu viseče mreže so naju našli,
in vrnila sva se,
preprosta in srečna,
v hišo vseh, da bi se igrala s škrati,
ki so se odslikavali na maminem obrazu.
Trden je ostal spomin na tiste dni,
ko si bil ti junak,
princ igrišč in planjav,
vedno sem tekla, da bi te ujela, a te nikoli nisem.
Nikoli nisem zmagala, se te uspela dotakniti,
nikoli bila priča tvojemu uroku,
morda, ker nisi bil s tega sveta,
in če bi uspela,
bi se spremenila v kip, zrno soli, živo srebro.
Gledati tvoj tek, tvoje noge na krilih sreče,
zdaj zadostuje. Tista punčka te je ljubila toliko
kot jaz, ki zdaj razstavljam spomine.
Rada bi ti povedala, da je hiša iz otroštva
prevelika, ne vem, kje naj iščem
tvojo leseno pištolo, da bi streljala na neumnost,
na grozo, da smo ljudje:
čeprav pridejo včasih kresničke,
ki osvetlijo vrt,
na verandi ne kraljuje več
sveto srce, ki naju je varovalo;
razbilo se je od silnih udarcev,
mnogo let kasneje mu roke tvojega sina
skušajo ponovno dati obliko. Naš pes je mrtev
in ne najdem skrinje, kamor si spravil
tišino, s katero sta se pogovarjala.
Vmes se vpletajo druge tišine
in druge volje. Nič več nama ne pripada hiša
in njeni gostje, mravlje, so razžrli
lepoto. Sedaj imamo dolgove,
bolezni, sinove, ki niso naši,
čas se zaokroža h koncema
in se dokončno zavozla v svojem nerazumljivem kroženju.
Ponujam ti naročje za tvoje sanje.
Bog te je iskal in našel
tam, kjer si vedno bil: pri sebi,
nepripravljen morda, vedoč, da bo tvoj bog
nekoč prišel.
Ves svet se je pokril s prahom,
v otroških očeh prah;
v vražji slini prah;
v zatonu sonca prah.
Ti, zbujeni, si imel čas za sanje,
odhajal si, slovesnost tvoje smrti ni trajala dolgo.
Kdo ve, koliko časa? Čas je
meč v drobovju.
Zakaj se žrtvovati? Tišina
je nebo, ki me tepta. V hipu
se vesolje zaduši in poči,
da lahko vidimo peklenski obraz.
Zakaj mi ljubezen ne dovoli, da bi te prepoznala
v izdihanem zraku, v divjih
pokopaliških rožah?
Potrebno je, da nam našteješ bistvene stvari,
jih tisočkrat ponoviš, da se na pamet naučimo
tvojih kretenj, vakuumsko spravimo tvoj
obraz in glas v noč, ki požira
upanje. Potrebno je, da si takšen, kakršen si bil:
dober človek.
Kako je, ko umremo, se znebimo
izmišljotine, kakršna smo, ali
prenehamo ljubiti ali oprostimo?
Beseda, nežni ten besed
ne bo nikoli poznal radosti, ko te ljubkuje
tišina. Ne morem se vdati.
Rada bi se privezala na blisk,
potopila v pepel,
pila vodo tvoje smrti,
umrla od tvoje smrti.
Zakaj nisva mogla zaustaviti
mravelj?
Iz španščine prevedla Marjeta Prelesnik Drozg.
a la memoria de mi hermano Amadeo
Fueron testigos los muros de la casa
de las tardes en que cincelaste tu niñez
y pusiste en tus ojos los colores
que habrían de teñir, indelebles, tu destino.
No tuviste que emprender los viajes
que nos impone el desamparo, tu mirada
alcanzó todas las distancias, adentro
de esos muros comenzaba el mundo.
Allí te vimos sostener el tiempo
metido en un frasco de cristal,
en las vibrantes alas de una mariposa.
Éramos los huéspedes de la posibilidad,
obreros de nuestra memoria
trazamos un cíngulo de sangre
intentando resguardar a la inocencia:
gotas de agua sobre un columpio en el estío.
Tránsfugas del orden, una noche
llevamos nuestros diez años a dormir
al lugar de los arroyos, tendidos
en el vientre de una hamaca nos hallaron
y volvimos, simples y felices,
a la casa de todos, a jugar con los duendes
que en el rostro de mamá se dibujaban.
Rígida la memoria se detiene en esos días
cuando tú eras el héroe,
príncipe de las canchas y los llanos,
siempre corrí para alcanzarte y nunca pude.
Nunca gané, nunca pude tocarte
y testificar tu encantamiento,
tal vez porque no eras de este mundo,
de haberlo conseguido
me hubiera vuelto estatua, grano de sal, azogue.
Verte correr, mirar tus pies alados por la dicha
es suficiente ahora. Esa niña te amó tanto
como yo, que ahora destejo los recuerdos.
Quiero contarte que la casa de la infancia
es demasiado grande, no sé dónde buscar
tu rifle de madera para dispararle a la estupidez,
al horror de ser hombres:
aunque a veces hay luciérnagas
que alumbran el jardín,
ya no preside la veranda
el sagrado corazón que nos cuidaba,
se nos rompió a fuerza de golpearlo,
muchos años después las manos de tu hijo
intentan darle forma. Nuestro perro está muerto
y no encuentro el cofre donde guardaste
el silencio con que conversaron.
Se entretejen allí otros silencios
y otras voluntades. Ya no nos pertenecen la casa
ni sus huéspedes, las hormigas devoraron
la belleza. Ahora tenemos deudas,
enfermedades, hijos que no son nuestros,
el tiempo circular toca sus puntas
y anuda definitivamente en su incomprensible redondez.
Yo te ofrezco mis brazos para cuidar tu sueño.
Dios estuvo buscándote, te encontró
donde habías estado siempre: contigo,
desprevenido acaso, sabiendo que tu dios
alguna vez vendría.
El mundo entero se cubrió de polvo,
en los ojos de los niños, polvo;
en la baba del demonio, polvo;
en el sol que se caía, polvo.
Tú, el despierto, te diste tiempo de soñar,
te ibas, la ceremonia de morirte duró poco,
¿quién sabe cuánto?, el tiempo
es una espada en las entrañas.
¿Por qué sacrificarte? El silencio
es cielo que me aplasta. Se asfixia
en un instante el universo y se rompe
para dejarnos ver el rostro del infierno.
¿Por qué no me deja el amor reconocerte
en la respiración del aire, en las violentas
flores del sepulcro que te ciñe?
Hace falta que nombres las cosas esenciales,
repetirlas mil veces, aprendernos tus gestos
de memoria, darle al vacío tu rostro
y tu voz a la noche, que se está devorando
la esperanza. Hace falta que seas como fuiste:
un hombre bueno.
¿Cómo será morirse, desprenderse
del invento que somos, dejaremos
de amar, perdonaremos?
La palabra, la dulcísima tez de la palabra
nunca sabrá del júbilo con que el silencio
te acaricia. No puedo resignarme.
Quiero atarme al relámpago,
hundirme en la ceniza,
beberme el agua de tu muerte,
morirme de tu muerte.
¿Por qué no pudimos detener
a las hormigas?