Sigbjørn Skåden

Potok.

Ciprje cveti.

Tu ni nič naključnega.

Ciprje je pametna rastlina, ki ve, kje je prst

bogata z dušikom.

Dolge korenine prinašajo hranila iz globine.

Tisti, ki razume ciprje, lahko z njegovega stebla razbere,

kje je sever in kje jug.

Le redko kdo ve, da so lahko cvetovi ciprja tudi beli, kot voda, ki obliva kljun premikajočega se čolna.

Ko so na počitnicah na Švedskem, mu starši kupijo nove superge, modro-rumene. Otroci iz vasi jih začnejo kmalu imenovati »švedske superge«. Švedske superge so izdelane iz trdega, sintetičnega materiala, ki se izkaže za ne preveč primernega za nogomet. Z njimi je nemogoče streljati na gol, preveč boli. Samo visoke podaje lahko brca. V teku tiste jeseni in naslednjega poletja, dokler švedskih superg končno ne preraste, razvije sofisticirano tehniko visokih podaj. Ni je situacije, iz katere se ne bi mogel rešiti z visoko podajo. Ves ta čas je on tisti, ki na kravjem pašniku žogo nabije najviše.

Božični čas je blagoslovljen čas.

Recept za prikolico za čoln:

Kupi 30–40 let staro bivalno prikolico.

Razsekaj jo na koščke z motorno žago.

Vse razen podvozja odvrzi na kup za skednjem.

Sosedski pozdrav: Nič ne obarva septembrskega neba tako kot zvok motorne žage, ki se zajeda v fiberglas in aluminij.

Mrtvi so tu. Brez vsakršne drame, brez zagonetnosti, ne da bi bilo karkoli neobičajno, so tu.

Tla vaškega doma so med novoletno zabavo tik na tem, da se udrejo. On je med organizatorji. Kot vsi ostali, je mrtvo pijan. Zdi se mu, da ima problem samo dve možni rešitvi.

Prva možnost: Prositi vaščane, naj nehajo skakati v ritmu.

Druga možnost: Sredi noči poklicati dedka in ga prositi, naj hitro kot sam vrag pride in prinese gradbeni material, da bodo lahko zasilno utrdili temelje.

Odloči se za drugo možnost.

Tam spodaj, kjer se stekata dve reki, je travnik. Tisti, ki gre tu mimo ob pravem času, bo slišal otroški jok. To so nezaželeni novorojenci, ki so jih obupani očetje in matere tu pustili umreti. Vsako sedmo leto se ti otroci vrnejo na kraj, kjer so bili zapuščeni. Imenujemo jih eahpádusak, človeški apokrifi, ujeti med obstojem in tem, da jih nikoli ni bilo. Zato se vračajo. Zato jočejo. Samo s starodavnim obredom krsta se lahko vse razreši. Samo s tem se lahko vse konča.

Moto št. 1: Raje naj poči trebuh, kot da gre dobra hrana v nič.

Moto št. 2: Bolje biti brez glave kot brez idej.

Moto št. 3: Včasih si mora človek nadeti svojo kučmo.

»Posodo pomivam po samijevsko,« reče on.

»Kako to?« vpraša antropolog.

»Vse je v zapestju,« reče. »Ampak tistim, ki samijevske kulture ne poznajo dovolj dobro, se lahko zdi, kot da pomivam natanko tako kot kdorkoli drug.«

Moja krsta so sloka, oluščena debla vrb, tesno povezana.

Moja krsta so stare poštarske vreče, razparane in zašite v tesen kokon.

Moja krsta sta večer in naslednji dan.

Moja krsta je prostorni strešni prtljažnik, ki sem ga na Švedskem dobil tako poceni.

Moja krsta sta čoln brez jadra, brez vesel, in odprto nebo nad mano.

Moja krsta je veter, in za to zadolženi me odnesejo na hrib.

Precej kasneje sta prišla na kraj. Ogledala sta si deželo.

»Tole izgleda kar v redu,« reče on.

»Ja,« reče ona.

»Tu se bova naselila,« reče on.

»Ja,« reče ona.

Pralni stroj ima, ki ga je vzel hudič. Iz njega vzame boben, mu odžaga vrhnji del in ga postavi na stojalo. Tako ima zdaj žar. Ko poruši staro lopo, iz ruševin zgradi vetrobranski zid.

On kadi čik, ona pa ga gleda. Čez nekaj časa gre noter. Plete. Šal z nekaj besedami za mamo. »Eadni, don leat máilmmi buorremus!« govori vzorec. »Mama, ti si najboljša na svetu!« Samo ena beseda je narobe črkovana.

To je nekaj generacij nazaj. Kralj Juá stoji na hribu nad vasjo. Pravi orjak je. Slišal je, da bo šel tu mimo s svojim pratežem na poti na obalo sam švedski kralj. Juá si je na ta hrib, s katerega je dober razgled v več smeri, prinesel dve leseni deščici. Zdaj čaka. Nihče v vasi ne razume, kaj počne. Doslej so ga klicali samo Juá.

Tedaj Juá v daljavi zagleda bližajoči se dolgi pratež. To ne more biti nihče drug kot kralj. Juá ni še nikoli položil roke na kako glasbilo, pozna pa pesem »Bog obvaruj kralja«. Vzame deščici in začne z drugo ob drugo udarjati v ritmu pesmi, tako močno, da odmeva po vsej župniji. To počne, dokler ne gre kraljev pratež mimo in mu izgine izpred oči. Potem Juá sestopi s hriba. Nihče zares ne ve, ali je švedski kralj sploh razumel njegov poklon.

Neki podedovan ponos je v tem, da človek ne kupuje novih reči, ampak tisto, kar potrebuje, naredi iz tega, kar že ima. Temu pri nas rečemo izdelati svoj lastni patent.

Vsak avto je potencialno nekaj vreden. Iz dovoljšnega števila darovalcev lahko na koncu nastane cel izdelek. Havbe darovalcev še kar ležijo po polju, ki obdaja hišo. Ni jih treba pospravljati, pravi, ko pa se tako lepo lesketajo v soncu.

Poslušalec,

hočeš celo zgodbo?

hočeš bedo?

hočeš iskrenost?

hočeš nerazložljivost?

Oui, c’est moi, mes enfants,

qui suis le Juif errant,

Jusup mi je ime,

zdaj že veš,

in v samoti blodim po deželi.

Moje roke so že vse življenje moje pomočnice,

svojeglave so,

in roke so bile tiste,

ki so me privedle na jug;

vestni Jusup je postal varovanec lastnika pomola,

nedomače je bilo tovarištvo,

nedomače prijateljstvo,

navade moje družine tako nepodobne;

nedomača je bila toplina, ki sem je bil deležen,

a vse sem jemal v dobri veri

in poplačal tako, kot sem znal,

in čudo prečudno:

nenadoma sem držal

v dlaneh svojih rok

srce,

ki je oživelo

pred mojimi očmi,

še nikoli nisem videl česa takega;

Thea ji je bilo ime

in roke so se mi tresle.

Dragi poslušalec,

boš poslušal?

boš gledal

Jusupove prelesti?

Nisem vedel, da se to tako igra,

in potopil sem se

vanjo.

Thea, moja Thea,

ne moreš si predstavljati

blagosti,

ki jo je Jusupova domišljija

opažala ob tebi,

ko sem te gledal, kako si ponoči spala,

ko sem prebival v dlani tvojega diha,

ko me je vonj tvoje kože poslal

v Theino kraljestvo,

v Jusupovo kraljestvo;

pogled tvojih oči

in tvoj piskajoči glas, ki je pel

pesmi, ki jih nisi znala:

prinesla si mi mir,

jaz pa,

brezumni Jusup,

sem se splazil v srce dekleta z juga

in počival.

»Josef, občutek imam, da slišiš moje misli«,

in res sem jih.

Kuhinja,

hiša,

cerkev,

gozdič,

ramena,

prsti,

hrbet,

tič,

Jusupove vešče roke so poživile

dušo zapeljevalca

in prste močneje navezale na kite.

Modri glas starega očeta:

»Nikoli se ne podaj na jug …!«

A sem se;

neupoštevaje nakladanje starcev,

»jaz sem Jusup,

jaz sem Jusup,

jaz sem Jusup«,

in tako sem se podal.

Spoštovana Južna dežela,

v tebi sem zaplaval v najslajši spanec;

tvoje nižine

moja mehka žimnica,

zunanjega sveta nikjer na spregled,

ko sem bil tako zavit v kokonu,

toda draga Južna dežela,

človek ne spi večno,

in ko je prišlo jutro,

sem končno uzrl

širno obzorje Severne dežele

in na vodnati membrani očesnega tolmuna prebudil

duha.

Est-il rien sur la terre

qui soit plus surprenant

que la grande misère

du pauvre Juif-Errant!

Vsake svete knjige ime sem,

kralj čevljarjev,

si me že videl?

Prečkam trge tvojih občin,

ceste tvojih zaselkov,

kalne reke tvojih ornamentov:

Laquedem,

Buttadeo,

Ahasverus,

Kartafilus,

za vse delam čevlje,

da se vrti moj mali svet;

brez svojih čevljev ne bi bil Jusup

z marljivimi prsti, ki šivajo v misli potopljene ornamente,

korakajoč po zgodovini v bleščečih kraljevskih oblačilih,

si me že videl?

moji čevlji mlatijo

kaprice,

ko prečkam deželo:

da data dajadhvam

šantih, šantih, šantih!

da daje darovan,

satan, satan, satan!

Polôži dlani na tla,

naj ti solze krvavijo od srca;

la traversée augmentre,

Jusup si zaveže čevlje:

vaški dečko,

odmevomerilec,

pojmodarovalec,

sosedoožemalec,

farmski najemnik,

drobovinojedec,

ribič na morju,

ragelj sestavljavec,

ubog prilozovalec,

podpihovalec jeze,

najmanjši zapečkar z domačije,

domcesarjevski drekometalec,

zlomljeni tekač,

ubijalec velikanov,

solzasti debeloglavi smrti oznanjevalec;

nadenem si svojo nekako odišavljeno uniformo,

kitovez

priveže svoja stopala na poglede z zidu sosedstva

in pusti prsti, da plete

človeško drobovje oboda morja.

Le dernier jugement

finira ton tourment.

Rojen sem bil pred triindvajsetimi leti,

čvrst otrok čilega srca.

Mati me je držala v naročju

in mi pihala sladke besede v ušesa,

moj prvi spomin

so novembrske risbe,

dan, ko sem se naučil smučati,

sam princ bojevnik vrbovih goščav

in divjega ovsa kamnitih drobcev.

Rojen sem bil kot sovaščan,

moje srce narejeno iz vonja sveže pokošenih travnikov,

peščenih šolskih cest in zgodb, zašepetanih čez kuhinjske mize,

ribičev pomočnik sem in delavec na kmetiji,

in ko so moje noge stopile na krov

na sever odhajajoče ladje,

sem postal

begunec

in povratnik

v isti preobleki.

Ponoči je na vetrovni verandi sedel

trubadur;

v sivi obleki, na vrhu sixpence,

je rob morja odel s

konvojem spominov,

s katerimi sem odpotoval na sever,

pena dna čolna je bila bela

na ozadju lepote noči,

medtem ko sem molče poslušal

harmoniški vlek Severne dežele.

Ni bil veter,

Harmonika je bila in njen gospodar

in Trubadurjevi prsti, ki so nas gnali mimo

fjordov in obale

v ritmu

pohodnih čevljev

tega vračajočega se

begunca.

Man hat uns nicht gefragt

als wir noch kein Gesicht,

ob wir leben wollten oder besser nicht.

Jetzt gehe ich allein

durch eine fremde Stadt

und ich weiss nicht,

ob sie mich lieb hat.

Ich schaue durch die Fenster,

durch Tür- und Fensterglas

und ich warte,

und ich warte auf etwas.

Wenn ich mir was wünschen dürfte,

käme ich in Verlegenheit,

was ich mir den wünschen sollte,

eine gute oder schlechte Zeit.

Wenn ich mir was wünschen dürfte,

möchte ich etwas glücklich sein,

denn wenn ich gar zu glücklich wäre,

hätte ich Heimweh nach dem Traurigsein.

Trubadur je bil Španec,

svetovljan,

Juan Espera á Dios

mu je bilo ime,

njegove besede je bilo težko razumeti,

toda najina uma sta se združila v

enega,

medtem ko so Harmonika in Pohodni čevlji zborovali

daleč na opustošenem morju,

do kamor svet še ni segel

in kjer grehi plavajo mirno.