Dež ima vonj po papirju,
enako Versacejev Black Jeans, zato
danes berem in pišem, pišem
in berem in se učim živeti,
čeprav to sploh ni primerljivo
s spremembami, ki jih prinese marec
ali z Aleševim prepričanjem, da je dober ljubimec,
kar so mu fantje začeli verjeti.
V papir vstopam kot v Rim,
bosa čez Rubikon, je naročil Fellini,
spuščam se po straneh kot po mavrici,
verjamem, da je v parfumu
tudi poper, ampak moški ne dišijo
po popru niti po papirju,
vsi do zadnjega uporabljajo star dolgočasni Old Spice
in imajo vsako prižiganje sveč za obsedenost
od romantike.
Odveč je omenjati, da o ženski ne vedo ničesar,
o ženski so nekaj malega vedeli kvečjemu
Andrej Rubljov, Peter Abelard in Janez Krstnik.
In kaj sploh kdo o kom ve?
Zadnjič sem prižgala vse sveče, ki sem jih našla,
oblekla krilo in si okrog bokov
zavezala ruto z resicami in školjkami
in odplesala trebušni ples.
Ampak tu ni štos v romantiki je priznal moj moški
in iz revije na glas prebral
Maternica ne hrepeni po otroku, ampak po falusu.
Kdo o kom kaj ve?
Besede nas ne razgalijo v celoti, tudi dejanja ne,
morda to, da si v naši knjižnici
ne moreš sposoditi Seferisa, pove veliko,
morda ničesar.
Knjižničar mi v je roke potisnil Richarda Burnsa
in se me oklenil z očmi Tudi to te bo odrešilo,
potem nas povleci za sabo.
Iz svetovne literature bi radi sestavili
knjigo knjig, Pentatevh bi zamenjali
za Gričko vještico, Jozuetovo knjigo za Ameriški psiho,
Sodnike za Ime rože
in tako naprej, vse do Apokalipse.
Minil je čas za branje Biblije in Korana,
postarala sta se judovstvo in manihejstvo,
Kristusovi nauki so zgubili prožnost.
Ne zahtevam veliko je rekel Richard Burns,
Ne zahtevam veliko, le navaden čudež.
Danes berem in pišem, pišem
in berem in se učim živeti,
knjig se dotikam kot ostrega noža,
hvaležno vračajo z isto mero,
čeprav v njih ni velikih dogodkov,
nobene Ofelije v belem, samo drobna
človeška krhkost, pod katero se ugrezajo tla.
Poezija, da Bogu ni treba ustvariti vsega,
resničnost, da ima hudič čisto vest.
