Tadeusz Dąbrowski

Težko rečem kolikokrat v življenju sem že umrl –
da sem umiral pa ni dvoma. Danes sem se zadel
ob tramvaj in videl svojo smrt; truplo leži
ob tirih, toda jaz grem naprej
čez lipov drevored. Ali pred devetimi leti,
ko sem s kolesom zapeljal pod kolesa duhovnikovega
peugeota in s tilnikom razbil šipo –
kaj ne bi takrat lahko umrl? Sedemletni
deček, ki se je sprehajal po robu strehe
in preživel zaradi rešilnega krča
v desnih mečih, kaj ni pod sabo pustil lastnega
trupla? Spominjam se na desetine takšnih smrti,
vprašanje, koliko sem jih spregledal. Verjetno
se že leta dvigujem v zmerom višje sfere
neba. A šele v zadnjem času me obide
strah, da se bo umiranje enkrat končalo. Kako
naj vem, ali je nenadna tema – zdaj, ko
se pobiram po padcu in skušam s sebe očistiti blato,
tema, v kateri korenine dreves rasejo
navzgor – je to pekel ali raj v poznem decembrskem
popoldnevu?

Iz poljščine prevedel Primož Čučnik.

To je prvi verz. Ta verz nima pomena.
In to je drugi verz, v katerem nisi več ti
oz. nisi več človek iz prvega verza,
zdaj pa nisi več niti ta, ki si bil
v drugem in tretjem verzu, v četrtem in za povrh
še v petem. Ta pesem je življenje, delam vse,
da bi bil cel v vsakem verzu, da bi se vsak verz
po nekakšnem čudežu upognil k meni, medtem pa moraš ti,
hočeš ali ne, preživeti to življenje, toda v
zadnjem verzu, kar se da blizu konca,
se moraš pripraviti na oceno, katere predmet boš
sam. Preživel boš samo, če priznaš,
da je pesem govorila o Bogu. Zadnji verz bo vendarle
prišel hitreje
kot

Iz poljščine prevedel Primož Čučnik.

Bog se ni umaknil na ogromno razdaljo –
kot je želela Simone Weil – ampak
je tu zraven, tako blizu, da občutim Njegovo
skrbno odsotnost. (To je neizgovorjena
beseda, opuščena kretnja, odložen
pogled,
za trenutek zadržan dih. Ta
brezdih je tvoje življenje).

Iz poljščine prevedel Primož Čučnik.

O Bog, Ti velika Neroda, spet si hotel izprazniti
kolono in zgodilo se je verižno trčenje.
Ko si kihnil Ti ni uspelo pokriti ust in orkan je
opustošil Florido. Nič čudnega, da nekateri
vsak dan hodijo v bojni opravi, izza katere
Te ni mogoče videti. Tudi mene je včasih strah,
ali me boš s svojimi ogromnimi prsti
živega prenesel na oni svet.

Iz poljščine prevedel Primož Čučnik.

Beseda jabolko ne vsebuje nobene resnice
o jabolku, podobno kot njegova oblika, barva, vonj
in okus. Resnica ni za gledanje, ovohavanje
ali okušanje. Če rečeš jabolko, ga težko poješ.
V prostoru med besedo jabolko in resnico jabolka
se dogaja jabolko. Prostor med besedo smrt
in resnico smrti je največji. Znotraj njega se dogaja
življenje. Med besedo resnica in resnico se dogaja
smrt.

Iz poljščine prevedel Primož Čučnik.

Dobro in zlo sta se nehala prepirati v meni,
odrasla sta, dozorela, se zresnila, izselila sta se
iz skupne sobe, si ustvarila družini,
kupila sta si vsak svojo hišo z garažo, s sončnim
vrtom, skrbno pristriženo travo
in živo mejo. Njuni otroci se skupaj igrajo,
rešujejo metulje in pikapolonice, ubijajo pajke,
najbolje se počutijo takrat, ko naredijo kaj
zanalašč, ampak še preden se bodo skregali
za zmeraj, bodo imeli že svoje lastne hiše. Hodim
po praznem stanovanju, skoraj se ne spominjam
vonja, smeha, joka otrok, ki so živeli tukaj.
Včasih me pokličejo ali pa jaz kličem samega sebe
s prenosnega na stacionarni telefon ali obratno. Včasih
imam občutek, kot da bi bil
prazno stanovanje.

Iz poljščine prevedel Primož Čučnik.

V drugi sobi leži oče, bere pred spanjem.
Vedno mi je nudil vse, kar sem potreboval.
Zdi se mi, da sem z njim dober.
Leživa v sosednjih sobah, tiho je, sliši se voda,
ki žubori v radiatorjih. Čas mineva. Kaj bi
lahko še storil, ga v neskončnost objemal in ponavljal:
rad te imam? Mislim, da ne. Torej ležim in razmišljam
o njegovem starem srcu in pojemajočem številu
udarcev, na katere bo moral še pristati. Toliko ljubezni,
s katero nima kaj početi.

Iz poljščine prevedel Primož Čučnik.

Ni res, da je svet nenehno vračanje
(nekoč sem izgubil kjuče in se niso našli,
morali smo zamenjati vse ključavnice). Tako
razmišljamo, ker iščemo podobnosti, in vendar pomlad
ni nič bolj podobna drugi pomladi kot
zimi. Nimaš pravice reči, da si to,
kar si bil včeraj, čeprav samo zato, ker je včeraj
padal sneg in danes pada dež, ki ne pomeni
niti sonca za oblaki niti vode z neba.
Sicer pa tudi nebu praviš nebo zato,
ker nimaš boljšega izraza. Sam bi bil rad nebo,
ne pa samo beseda “nebo”, ki za zabavo
drži v ustih svetlo plavo gosenico.

Iz poljščine prevedel Primož Čučnik.

Poskeniral sem svojo fotografijo iz prvega razreda
osnovne šole: postrani pristrižen šop las,
debela lica, nežno pogrizena ustnica,
presenetljivo zaupljive oči. Počasi premikam
kontrast in iz mlečne praznine se izlušči
oblika, ki postane razpoznavna na polovici
lestvice, potem pa spet potone v ozadje. Srečen je,
kdor tako umre. Zdaj pa gledam v ogledalo
in pristati moram na nekaj gubic, ki jih še
pred kratkim ni bilo (ali je sploh mogoče,
da jih ni bilo?). Torej sem jaz, spet jaz, vse to jaz,
tudi z brazgotino od mozolja, luknjo v zobu,
in enkrat, mogoče – luknjo od zoba. Preveč
tega jaza, da bi ga lahko dojel, vzel za svojega.
Posebej, če vemo, da smo šele pri telesu.

Iz poljščine prevedel Primož Čučnik.

Presenetil sem jo, ko je listala pornografsko
revijo. S prstom sem pokazal na fotografijo
nagega moškega in vprašal: Kaj je to?
Ceci n’est pas une pipe – je odgovorila
in me vzela med oklepaja svojih nog. Danes
pa sem prišel prej iz službe in na hodniku
naletel na nagega moškega, vprašal sem ga:
Kaj je to? – in pokazal nanj oziroma na njegovo
moškost s svežimi sledovi šminke. To je
pipa – sem zaslišal odgovor ženske
s katero še vedno spim, ker ji ne morem dokazati
nezvestobe.

Iz poljščine prevedel Primož Čučnik.

Kavomat mi vrne sedem zlotov,
za vseh sedem preveč. Čigav
denar je to? Obotavljam se, ali naj
ga vzamem, saj je denar lahko: a)
od Hudiča, b) od Boga, c) od Avtomata.
Za mano je že nekaj ljudi, ki se ne bojo
obotavljali. Odločim se vrniti, kar ni moje,
kovance z obžalovanjem vržem nazaj v režo,
toda padejo skozi, na videz isti, in vendar
drugi. Za te vsaj vem, da so
od Boga.

Iz poljščine prevedel Primož Čučnik.

Vesolje se širi in vse bolj smo oddaljeni eden
od drugega. Vse več nas stanejo prevozi
z javnim mestnim prometom in telefonski
pogovori. Telesa se širijo v svojih
potrebah, monotonih kot gibanje planetov in krvi.
Včasih, ko te dolgo ne vidim, se mi zazdi,
da sem sam vesolje, ti pa si vse,
do česar mi še ni uspelo priti.

Iz poljščine prevedel Primož Čučnik.