Tomas Transtroemer

Prebujenje je skok s padalom iz sanj.
Osvobojen dušečega vrtinca, popotnik
tone proti zelenemu območju jutra.
Stvari vzplamtijo. Zave se - v položaju podrhtevajočega
škrjanca - podzemno zibajočih se svetilk
mogočnega drevesnega koreninja. Nad zemljo pa
- v tropski povodnji - zelenje,
dvignjenih rok, prisluškujoč
ritmu neke nevidne črpalke. In on
tone proti poletju, spušča se
v njegovo jarko žrelo, dol
skozi jaške zelenovlažnih vekov,
tresočih se pod sončevo turbino. Nato zastane
to navpično potovanje skozi trenutek in ribji orel
razprostre peruti in počije nad deročo vodo.
Izobčeni glas
bronastodobnega roga
visi nad brezdanjostjo.

V prvih urah dneva zavest lahko objame svet,
kakor roka zgrabi od sonca razgret kamen.
Popotnik stoji pod drevesom. Se bo
po strmoglavem padcu skozi vrtinec smrti
nad njegovo glavo razprla silna luč?

Sivo drevo poglej. Nebo je odteklo
skozi njegova vlakna dol v zemljo -
le zguban, izsušen oblaček še ostane,
ko se zemlja napoji. Ukradeni prostor
se sprevija v preplet korenin, se vpreda
v zelenje. - Bežni trenutki
prostosti vstajajo iz nas, vrtinčijo se
skozi kri Park in še naprej.

Februarja je življenje obstalo.
Ptice so nerade letale in duša
je drgnila ob pokrajino kakor drgne
čoln ob pomol, h kateremu je privezan.

Drevesa so kazala hrbte.
Globino snega so merile mrtve bilke.
Zunaj na srenu so se starale stopinje.
Pod ponjavo je mrla govorica.

Nekega dne je nekaj prišlo k oknu.
Delo je zastalo, ozrl sem se kvišku.
Barve so gorele. Vse se je obrnilo.
Z zemljo sva si stekla naproti.